O tesnobi ljudje včasih govorijo preveč lepo, preveč mehko, preveč varno. Kot da gre samo za malo živčnosti, preveč misli ali kak napet dan. Ampak tesnoba zna biti veliko bolj groba od tega. Zna biti občutek, da se ti telo zapira, da ti nekdo sedi na prsih, da ne moreš vdihniti do konca, da si ujet v sebi in da ne veš več, kako dolgo boš to še zdržal. Jaz sem to poznala...še posebej zvečer. Čez dan človek nekako funkcionira. Se zamoti. Nekaj dela. Nekam gre. Nekaj govori. Nek

Če bi me nekdo pred leti vprašal, kaj je moj smisel, mu najbrž ne bi znala odgovoriti. Ne zato, ker ga ne bi imela. Ampak zato, ker sem bila predaleč od sebe, da bi ga sploh lahko čutila. Bila sem v obdobjih, ko nisem več vedela, kdo sem. Ko me ni razjedala samo bolečina, ampak tudi praznina. Ko nisem več čutila pravega veselja, prave smeri, prave povezave s sabo. Ko sem iskala nekaj, kar bi utišalo notranji nemir, in v določenem obdobju sem to iskala tudi v alkoholu. Ne zato

O žalosti ljudje še nekako spregovorimo. O tesnobi tudi. O bolečini, razočaranju in jezi se da pisati, ker so to čustva, ki jih svet nekako bolj sprejme. Ko pa pride do ljubosumja in zavisti, se veliko ljudi hitro zapre. Kot da sta to dve čustvi, ki ju ne bi smeli čutiti. Kot da že sam občutek pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Pa ni tako. Po moje sta ljubosumje in zavist med najbolj človeškimi čustvi. Samo da ju je težko priznati, ker naju hitro zaboli ego. Nihče noče reči:

Včasih težek dan ni samo slab dan. Včasih je to dan, ko te vse vleče dol, ko nimaš energije, ko preveč razmišljaš, ko se ti še najbolj osnovne stvari zdijo težke. Takrat veliko ljudi naredi isto napako: čakajo, da se bodo najprej počutili bolje, potem pa bodo ukrepali. Ampak ravno tu je bistvo pristopa Mel Robbins. Ne gre za to, da bi imela eno čudežno tehniko, s katero depresijo ali stisko preprosto “izklopiš”. Tega ni. Kar pa ima, so zelo preprosta, praktična orodja, s kate

Prazniki naj bi bili čas topline, bližine in povezanosti. Tako nas učijo reklame, objave, filmi in včasih tudi ljudje okoli nas. Vse je polno podob srečnih družin, skupnih kosil, smeha in tistega občutka doma, ki naj bi ga v teh dneh čutili vsi. Ampak resnica ni vedno taka. Za nekatere ljudi so prazniki najtežji del leta. Ne zato, ker bi bili nehvaležni, zagrenjeni ali čudni, ampak zato, ker ti dnevi še bolj osvetlijo praznino, ki jo sicer čez leto lažje potisnemo na stran. T

Ko si v odvisnosti ali v težjem psihičnem obdobju, telo pogosto potisnemo na stranski tir. Fokus je na tem, kako preživeti dan, kako umiriti misli ali pobegniti od občutkov, in gibanje hitro postane nekaj nepomembnega. Ampak ravno takrat ga najbolj potrebujemo. Ne samo zato, da bi izgledali boljše, ampak zato, ker gibanje dobesedno pomaga telesu in možganom, da se začnejo spet uravnavati. Ko se premakne telo, se začne počasi premikati tudi notranje stanje. Gibanje vpliva na:

Ko govorimo o osebni preobrazbi, si veliko ljudi predstavlja nekaj zelo navdihujočega. Kot trenutek razsvetljenja, ko človek nenadoma ve, kaj mora narediti in se mu življenje začne spreminjati na bolje. V resnici se preobrazba pogosto začne veliko bolj tiho in veliko bolj neprijetno. Pogosto se začne v trenutku, ko imamo občutek, da smo obstali. Ko nas življenje ustavi in nas postavi pred vprašanja, na katera prej nismo želeli pogledati. Včasih je to utrujenost, včasih razoča

Osebnostni testi so v zadnjih letih postali izjemno priljubljeni. Med njimi je eden najbolj znanih test 16 osebnostnih tipov , ki temelji na t. i. MBTI tipologiji. Mnogi ga opravijo iz radovednosti, drugi zato, da bi bolje razumeli sebe, svoje odnose ali način delovanja v svetu. V Srčni sobi PSIHA na takšne teste gledamo z zrelostjo: kot na orodje za orientacijo, ne kot definicijo človeka . Kaj je test "16 personalities"? Test "16 personalities" izhaja iz tipologije Carla Gu

Delo na sebi ni projekt, ki ga je treba opraviti naenkrat. Je proces, ki se začne z majhnimi, vsakodnevnimi odločitvami. Ni ti treba čez noč spremeniti svojega življenja, da bi rasel/a. Pogosto je ravno obratno: trajna sprememba nastaja počasi, z nežno vztrajnostjo . Če ne veš, kje začeti, je spodnjih 31 korakov kot nežno povabilo. Ne kot seznam, ki ga moraš “odkljukati”, ampak kot nabor smerokazov. Izberi enega ali dva. Dovolj je za začetek. 1. Osredotoči se na svoje prednos

V Srčni sobi PSIHA pogosto srečujemo ljudi, ki imajo občutek, da se trudijo, rastejo, razmišljajo, a znotraj ostajajo nemirni. Kot da življenje poteka, oni pa so ves čas v pripravljenosti. V napetosti. V preživetju. Delo na sebi se za večino ne začne iz udobja, ampak iz trenutka, ko notranji hrup postane preglasen. Ko zunanje rešitve ne delujejo več. Ko človek začuti, da ne potrebuje še več odgovorov, ampak več stika s sabo . Kaj delo na sebi v resnici pomeni Delo na sebi ni

Večina ljudi deluje na mentalnem avtopilotu. Misli, čuti in se odziva avtomatsko, brez zavestnega premisleka. Metakognicija pa je sposobnost, da stopiš korak nazaj in opazuješ svoje misli, čustva in notranje vzorce , namesto da te vodijo sami. Lahko si jo predstavljaš kot notranji nadzorni center uma . Omogoča ti, da razumeš, kako  razmišljaš, zakaj  reagiraš na določen način in kako  lahko svoje odzive zavestno spremeniš. Zakaj je metakognicija tako pomembna? Metakognicija:

Veliko ljudi se še vedno sramuje govoriti o denarju, kot da je nekaj prepovedanega ali preveč “posvetnega”, da bi o njem spregovorili iskreno. Pa vendar se ravno v tišini, kjer o stvareh ne govorimo, rojeva največ stiske. Denar je del našega življenja. Je energija, ki kroži. Je prostor varnosti ali prostor strahu. In tako kot odnosi, zdravje ali osebna rast, tudi odnos do denarja nosi svojo psihologijo. Tisto, kar pogosto spregledamo, je to, da denar ne vpliva na nas samo pra

Velikokrat si mislimo, da nas najbolj zafrknejo ljudje okoli nas, situacije ali stvari iz preteklosti. Ampak v resnici se največ stiske pogosto zgodi v tistem trenutku vmes , med tem, kar se dejansko zgodi, in tem, kar si naš um potem sam razloži. In ravno takrat, ko smo utrujeni, pod stresom ali malo bolj občutljivi, začne um stvari poenostavljat, barvat na črno in pretiravat, ker mu je tako najlažje preživet. Samo problem je, da nam s tem ravno ne dela usluge. V takih trenu

Depresijo pogosto razumemo kot padec. Kot izgubo motivacije, upanja, smisla. A kaj, če depresija ni razpad, ampak kompresija? Stiskanje vsega, kar ni več v skladu z nami, da se lahko preoblikujemo v nekaj novega. Kompresija pomeni, da se energija ne razlije, ampak zbere. Ni praznina – je zgoščena notranja dinamika. Toliko občutkov, misli, izkušenj, travm, da jih um ne zmore več širiti navzven. Zato jih potisne navznoter. V stisk. Ker samo tam lahko pride do preoblikovanja. Tu

Nedolgo nazaj sem imela pogovor z duhovnim mentorjem. Prvič po dolgem času sem začutila, da se nisem samo “nekaj naučila”, ampak dejansko premaknila. Ne v razumevanju – temveč v notranji odločitvi. Govorila sva o kvantni fiziki, nevroznanosti in spiritualnosti. Treh področjih, ki me že leta spremljajo: znanstveno me fascinirajo, duhovno pomirjajo, energetsko pa izzivajo. Tisto, kar sem dojela, je bilo preprosto, a hkrati radikalno: Realnost ni posledica preteklosti. Realnost

Vsi imamo obdobja, ko nas življenje prehiti. Ko delamo, reagiramo, rešujemo druge, in na koncu dneva niti ne vemo več, kaj v resnici čutimo. Takrat pride čas za nekaj, kar bi morali početi veliko pogosteje – samorefleksijo . Samorefleksija je preprosto to, da se ustaviš in pogledaš vase. Ne zato, da bi sebe kritiziral/a ali analiziral/a do onemoglosti, ampak da se iskreno vprašaš: “Kaj se z mano dogaja?” “Zakaj me nekaj tako zmoti?” “Česa se v resnici bojim?” To ni samokrit

Veliko ljudi ob besedi “kanaliziranje” pomisli na nekaj mističnega, nekaj, kar počnejo “posebni” ljudje. Ampak resnica je veliko preprostejša...lepša: kanaliziranje ni dar za izbrane, ampak naravna sposobnost vsakega človeka. Kanaliziranje pomeni, da se uskladiš s sabo. Da umiriš um toliko, da lahko skozi tebe pride jasnost. To ni vedno glas, ni nujno vizija ali sporočilo iz “višjih dimenzij”, ampak je pogosto le občutek. Tisti notranji namig, intuicija, misel, ki pride nena

Kolikokrat si v mislih rekel/a, da nisi dovolj dober/a. Ali pa si ob pogledu v ogledalo pomislil/a, da ti nič ne uspeva, da si nisi všeč. Morda niti ne opaziš, a vsaka beseda, ki jo izrečeš – še posebej o sebi – nosi svojo vibracijo. In ta vibracija ustvarja tvojo notranjo resničnost. Besede niso samo črke. So energijski valovi, ki se zasidrajo v tvoji podzavesti. Ko o sebi govoriš z ljubeznijo, tvoje telo, tvoj um in tvoja energija to slišijo. Ko pa o sebi govoriš z dvomom a

Ko zapustiš staro življenje, prekineš odvisnost, zapreš vrata toksičnim odnosom ali spremeniš sebe do temeljev, pričakuješ olajšanje. Pričakuješ srečo, jasnost, svobodo. In potem pride: tišina. Mir. Praznina. In v tej tišini se pojavi vprašanje: “A je to to? Za to sem se tako boril/a?” Moja izkušnja z občutkom praznine po okrevanju Ko sem prekinila vzorec odvisnosti, sem si predstavljala, da bo življenje kar naenkrat postalo jasno, lepo, polno. Namesto tega sem se znašla v ti