Ko me je tesnoba zvečer stiskala tako močno, da nisem mogla dihati

O tesnobi ljudje včasih govorijo preveč lepo, preveč mehko, preveč varno. Kot da gre samo za malo živčnosti, preveč misli ali kak napet dan. Ampak tesnoba zna biti veliko bolj groba od tega. Zna biti občutek, da se ti telo zapira, da ti nekdo sedi na prsih, da ne moreš vdihniti do konca, da si ujet v sebi in da ne veš več, kako dolgo boš to še zdržal.

Jaz sem to poznala...še posebej zvečer.

Čez dan človek nekako funkcionira. Se zamoti. Nekaj dela. Nekam gre. Nekaj govori. Nekaj preživi. Potem pa pride veče....pride tišina...pride tema. Si sam s sabo. In takrat se je pri meni velikokrat začelo...tisto stiskanje v prsih, nemir, občutek, da ne morem normalno dihati. Kot da zrak ne pride dovolj globoko. Kot da moje telo panično nekaj ve, jaz pa ne folgam več, kaj se sploh dogaja z mano.

Ko sem še pila, je bilo to še huje. Ker alkohol ni bil rešitev. Bil je samo kratek pobeg. Mogoče za nekaj ur otopiš. Mogoče si misliš, da si utišal nemir. Ampak resnica pride nazaj. In pogosto pride še težja. Telo je izmučeno. Živčni sistem razsut. Duša prazna. Glava polna. In takrat tesnoba ne pride tiho. Takrat pride kot val, ki te celega dobesedno preplavi.

Spomnim se večerov, ko sem sedela sama s tem občutkom in se spraševala stvari, ki jih človek ne izreče zlahka na glas. A je to sploh še vredno? Koliko časa bom še zdržala? Koliko večerov še? Koliko teh notranjih bojev še? Koliko noči, ko te stiska v prsih in ti gre skozi glavo vse mogoče, samo miru ni nikjer....

Najhuje pri tem ni bilo samo stiskanje. Najhuje je bilo to, da sem se počutila ujeto. Kot da sem v lastnem telesu brez varnega izhoda. Kot da ne morem niti zares živeti niti zares počivati. Kot da samo obstajam v nekem vmesnem prostoru med preživetjem in razpadom.

In veš kaj je še težko? Da ljudje tega pogosto ne vidijo. Vidijo lahko nasmeh. Vidijo lahko objavo. Vidijo, da si nekako zunaj med ljudmi. Ne vidijo pa nujno noči. Ne vidijo stiskanj v prsih. Ne vidijo tistega trenutka, ko sediš sam s sabo in se boriš, da samo zdržiš še en večer. Ne vidijo vprašanj, ki si jih postavljaš v tišini. Ne vidijo, koliko energije gre v to, da sploh ostaneš skupaj.

Danes gledam nazaj in vem, da me ni ubijala samo tesnoba. Ubijalo me je tudi to, da sem bila predolgo odrezana od sebe. Predolgo v bolečini. Predolgo v begu. Predolgo v načinu preživetja. Alkohol ni bil moj odgovor. Bil je samo poskus, da za nekaj časa ne čutim vsega tega, kar me je znotraj razjedalo. Ampak kar poskušaš utopiti, se ne razreši. Samo čaka. In potem te nekje zvečer spet najde.

Tesnoba me je takrat dobesedno silila, da pogledam nekaj, česar nisem več mogla ignorirati. Da tako ne morem živeti. Da ne morem več bežati pred sabo. Da moje telo nosi preveč. Da moja duša kriči. Da nekaj v meni ne želi več samo preživljati, ampak hoče ven iz tega kroga.

To ne pomeni, da sem imela takoj odgovore. Nisem jih. Nisem se kar en dan zbudila in bila okej. Daleč od tega. Ampak počasi sem začela razumeti, da tesnoba ni prišla zato, ker sem nora, šibka ali pokvarjena. Prišla je, ker sem predolgo nosila preveč. Ker sem predolgo živela proti sebi. Ker sem skušala utišati to, kar je v resnici hotelo biti slišano.

Danes ne pišem tega zato, da bi romantizirala bolečino. Tega ne bom naredila. Tesnoba je grozna. Zelo resnična. Zelo telesna. Zelo izčrpavajoča. In kdor je to doživel, ve, da ni to nekaj, kar samo “odmisliš”. Pišem pa zato, ker vem, da je ogromno ljudi, ki zvečer ležijo s težo v prsih in se tiho sprašujejo, koliko še. Ogromno ljudi, ki navzven nekako držijo skupaj, znotraj pa komaj zdržijo same sebe.

Če si med njimi, nisi ne nora ne slaba ali šibka oseba.

Včasih je prvi korak zelo majhen. Da si priznaš, kako hudo ti je. Da nehaš glumit, da je vse okej. Da poveš resnico vsaj eni osebi. Da poiščeš pomoč. Da ne ostaneš sam s tem. Ker nekatere bitke so pretežke, da bi jih človek nosil sam.

Meni tesnoba ni vzela samo zraka. Pokazala mi je tudi, kako dolgo sem živela brez pravega stika s sabo. Kako dolgo sem bežala. In kako nujno je bilo, da začnem živeti drugače, bolj resnično, bolj trezno, bolj pošteno do sebe.

Ne bom rekla, da je bilo lahko zato ker Ni bilo. Ampak danes vem nekaj, česar takrat nisem: tudi če te v nekem obdobju življenja stiska tako močno, da misliš, da ne boš več dolgo zdržal/a, to še ne pomeni, da tam ostaneš za vedno. Včasih je ravno priznanje, da ne zmoreš več tako naprej, začetek nečesa novega.

In če to danes bere kdo, ki ga zvečer stiska v prsih, ki težko diha, ki je utrujen od sebe in od življenja, bi mu rada rekla samo to: povej nekomu. Ne čakaj predolgo. Ne nosi tega sam. Ni sramota, če te boli. Ni sramota, če ne zmoreš več sam. Sramota bi bila samo to, da bi se še naprej pretvarjal, da je vse okej, medtem ko znotraj razpadaš.

Vem, kako temno zna biti. Ampak vem tudi, da tema ni vedno konec zgodbe.