Ljubosumje in zavist: čustvi, o katerih ljudje redko govorimo iskreno

O žalosti ljudje še nekako spregovorimo. O tesnobi tudi. O bolečini, razočaranju in jezi se da pisati, ker so to čustva, ki jih svet nekako bolj sprejme. Ko pa pride do ljubosumja in zavisti, se veliko ljudi hitro zapre. Kot da sta to dve čustvi, ki ju ne bi smeli čutiti. Kot da že sam občutek pomeni, da je s tabo nekaj narobe.

Pa ni tako.

Po moje sta ljubosumje in zavist med najbolj človeškimi čustvi. Samo da ju je težko priznati, ker naju hitro zaboli ego. Nihče noče reči: “To me je zbodlo.” Nihče noče priznati, da ga je zabolel tuji uspeh, tuja sreča, tuja pozornost ali tuja lepota. Pa vendar se to dogaja. In bolj ko si iskren do sebe, bolj vidiš, da ta čustva niso tako redka, kot se zdi. Samo ljudje jih zelo dobro skrivamo.

Tudi sama sem skozi življenje večkrat opazila, kako hitro se v človeku nekaj premakne, ko pri drugem vidiš nekaj, po čemer tudi sam hrepeniš. Včasih ni to sovraštvo. Ni zloba. Je samo tisti tihi notranji stik z lastno praznino, z lastnim hrepenenjem, z nečim, kar si tudi sam želiš, pa mogoče še nimaš, še ne živiš ali pa še ne verjameš, da je možno tudi zate.

In mislim, da je ravno to tisto, kar najbolj boli. Ne drugi človek sam. Ampak to, kar ob njem začutiš v sebi.

Zavist ni vedno hudobija. Včasih je samo bolečina

Po moje ljudje zavist preveč hitro povezujejo samo s slabotnostjo ali nevoščljivostjo. Seveda lahko gre tudi v to smer, če človek ni ozaveščen. Ampak pogosto je zavist veliko bolj žalostna, kot je zlobna.

Zavist včasih pomeni:to si tudi jaz želim ...to me boli, ker sem nad tem pri sebi že obupal...to me zbode, ker ne verjamem, da je možno zame ...to me spominja na to, kar mi manjka...

Ko začneš na zavist gledati malo bolj pošteno, hitro vidiš, da pogosto ni problem v tem, da drugemu ne bi privoščil. Problem je, da te stik z njegovim življenjem sooči s tvojo lastno rano.

In to je težek del. Ker je lažje drugega razvrednotiti, ga kritizirati ali si reči, da ti itak ni pomembno. Veliko težje pa je sedeti s tem občutkom in si priznati:to me je zabolelo, ker si tudi jaz nekaj takega želim.

Ta resnica ni prijetna. Je pa zelo osvobajajoča.

Ljubosumje pogosto skriva strah

Če je zavist bolj povezana s tem, da pri drugem vidiš nekaj, kar si želiš, je ljubosumje po moje pogosto bolj povezano s strahom. Pred izgubo. Pred tem, da nisi dovolj. Pred tem, da bo nekdo drug izbran namesto tebe. Pred tem, da boš ostal brez pozornosti, ljubezni, bližine ali varnosti.

Ljubosumje ni vedno samo posesivnost ali kontrola, kot ga radi hitro označimo. Včasih je veliko bolj krhko od tega. Včasih je samo prestrašen del človeka, ki se boji, da bo spet zavrnjen, spregledan ali zamenjan.

Tudi tu se mi zdi pomembno, da ne ostanemo samo na površini. Ker če samo rečeš “sem ljubosumna”, še nisi pri bistvu. Bistvo je vprašanje: česa me je tukaj v resnici strah?

Da nisem dovolj? Da nisem zares izbrana? Da bo nekdo drug boljši? Da bom ostala sama?Da ne znam zaupati?

Tu se začne pravo delo.

Največ škode naredimo takrat, ko si tega ne priznamo

Po moje ni problem v tem, da nekaj začutiš. Problem je, če tega ne ozavestiš. Ker potem ljubosumje in zavist ne izgineta. Samo spremenita obliko.

Takrat prideta ven kot:

• pasivna agresija,

• zbadljivke,

• kritiziranje drugih,

• tekmovalnost,

• obrekovanje,

• hladnost,

• sumničavost,

• potreba po kontroli,

• ali pa tiha samodestrukcija, ko začneš še bolj dvomiti vase.

Zelo hitro začnemo delati stvari, ki nimajo več veze samo z drugim človekom, ampak z našo nepredelano bolečino. In ravno zato se mi zdi tako pomembno, da si človek upa pogledati tudi ta manj lepa čustva. Ne zato, da se obsoja, ampak da postane bolj resničen.

Ker iskreno...vsi imamo svetle in temne dele. Vsi imamo trenutke, ko smo veliki in odprti, in trenutke, ko smo ranjeni, prestrašeni, primerjajoči. Zrelost ni v tem, da se delaš, da teh delov nimaš. Zrelost je v tem, da jih znaš opaziti, preden začnejo voditi tvoje vedenje.

Tudi zavist nam lahko nekaj pokaže

To je del, ki se mi zdi zelo zanimiv. Zavist je neprijetna, ampak je lahko tudi zelo iskrena informacija.

Lahko ti pokaže:

• kaj v resnici pogrešaš,

• po čem hrepeniš,

• kaj si pri sebi potlačil,

• kje si izgubil vero vase,

• in kje si se začel prepričevati, da nekaj za druge je možno, zate pa ne.

Če te zaboli, ko vidiš nekoga, ki si upa živeti bolj svobodno, je mogoče pod tem tvoja lastna želja po več svobode. Če te zbode uspeh druge osebe, je mogoče pod tem tvoja neuresničena želja, da bi tudi sam nekaj ustvaril. Če te zaboli odnos, ki ga ima nekdo drug, je mogoče v tebi hrepenenje po več varnosti, globini ali ljubezni.

V tem smislu zavist ni samo nekaj, česar se moraš znebiti. Lahko je tudi kompas. Ne najbolj nežen, ampak včasih zelo natančen.

Primerjanje nas hitro oddalji od sebe

Danes je to še posebej težko, ker živimo v času, ko imamo ves čas pred sabo življenja drugih ljudi. Uspehe drugih. Obraze drugih. Telesa drugih. Odnose drugih. Dosežke drugih. In če nisi prizemljen v sebi, te to zelo hitro potegne v primerjanje.

In problem primerjanja ni samo v tem, da se počutiš slabo. Problem je, da izgubiš stik s svojo potjo.

Začneš gledati, kaj imajo drugi, namesto da bi se vprašal:

kaj pa jaz zares želim? kaj je moja pot? kaj je tisto, kar želim graditi jaz? kje sem jaz zapustil sebe?

Po moje je to ena največjih pasti / da začneš živeti v stalni primerjavi in pozabiš, da ima vsak človek svojo zgodbo, svojo bolečino, svoj timing in svoje lekcije. Mi pa pogosto primerjamo svojo notranjo realnost z zunanjo podobo nekoga drugega. In seveda v taki primerjavi hitro izgubiš.

Kako se bolj zdravo soočiti s tema čustvoma

Prvi korak je iskrenost.

Ne olepšuj. Ne izmikaj se. Ne delaj se, da te nič ne gane. Reci si po pravici :to me je zbodlo....temu človeku nekaj zavidam.....tukaj sem ljubosumna....to me je prestrašilo.

To ni lep trenutek. Je pa resničen trenutek. In iz resnice se da nekaj narediti.

Drugi korak je, da pogledaš pod površino:

Kaj je spodaj? Je to strah? Manjvrednost? Hrepenenje? Sram? Osamljenost? Stara rana?

Tretji korak pa je, da fokus počasi vrneš nase. Ne v smislu “jaz sem grozna, ker to čutim”, ampak v smislu:

Kaj jaz rabim? Kaj tukaj manjka meni? Kaj lahko zgradim zase? Kje lahko bolj stojim v sebi?

Ko začneš bolj graditi svojo vrednost, svoje življenje, svojo smer in svoj odnos do sebe, se veliko teh občutkov začne mehčati. Ne izginejo čez noč, ampak te ne vodijo več tako močno.

Ni ti treba biti popoln človek, da si dober človek

To bi res rada poudarila. Ne rabiš biti brez temnih čustev, da si dober človek. Ne rabiš biti nad vsem, zen in popolnoma neranljiv, da si vreden spoštovanja.

Biti človek pomeni tudi to, da te kdaj zapeče. Da si kdaj ljubosumen. Da te kdaj zaboli nekaj, kar vidiš pri drugem. Da se kdaj primerjaš. Da si kdaj prestrašen.

Pomembno je samo, da tega ne spremeniš v orožje proti drugim ali proti sebi.

Po moje je prava notranja rast ravno v tem, da si upaš pogledati tudi tista čustva, ki niso lepa, in jih prevesti v več zavedanja. V več resnice. V več sočutja do sebe. In v več odgovornosti za to, kaj boš s temi občutki naredil.

Ker včasih ravno tam, kjer te najbolj zapeče, leži tudi odgovor na to, kaj v sebi najbolj pogrešaš in kaj je v tebi še lačno ljubezni, potrditve, varnosti ali vere vase.

In mogoče ni poanta v tem, da teh čustev nikoli več ne bi čutili. Mogoče je poanta v tem, da jih znamo prepoznati, preden nas začnejo voditi stran od sebe.