Ko si med prazniki sam

Prazniki naj bi bili čas topline, bližine in povezanosti. Tako nas učijo reklame, objave, filmi in včasih tudi ljudje okoli nas. Vse je polno podob srečnih družin, skupnih kosil, smeha in tistega občutka doma, ki naj bi ga v teh dneh čutili vsi. Ampak resnica ni vedno taka.

Za nekatere ljudi so prazniki najtežji del leta. Ne zato, ker bi bili nehvaležni, zagrenjeni ali čudni, ampak zato, ker ti dnevi še bolj osvetlijo praznino, ki jo sicer čez leto lažje potisnemo na stran. Takrat bolj zaboli, če si sam. Bolj zaboli, če nimaš kam iti. Bolj zaboli, če si obdan z ljudmi, pa se vseeno počutiš osamljenega. In bolj zaboli, če gledaš svet okoli sebe, ki praznuje povezanost, ti pa v sebi čutiš tišino, odtujenost ali celo žalost.

O tem se premalo govori.

Biti sam med prazniki ni samo fizično stanje. Včasih pomeni, da res sediš sam doma v tišini. Včasih pa pomeni nekaj še bolj težkega: da si med ljudmi, pa nimaš občutka, da si zares viden, slišan ali začuten. In to zna boleti bolj, kot si marsikdo predstavlja.

Zato bi rada povedala nekaj zelo direktnega: s tabo ni nič narobe, če so ti prazniki težki. S tabo ni nič narobe, če danes ne čutiš veselja. S tabo ni nič narobe, če te stisne ob vseh teh podobah sreče. In s tabo ni nič narobe, če si želiš samo, da ti ta dan čim prej mine.

Ampak hkrati je pomembno še nekaj.

To, da si trenutno sam, ne pomeni, da si brez vrednosti. Ne pomeni, da nisi ljubljen. Ne pomeni, da si zgrešil življenje. In ne pomeni, da bo vedno tako. Ta trenutek ni cela tvoja zgodba. Ta praznik ni dokaz tvoje nevrednosti. Je samo en dan, en del poti, eno obdobje, ki ga mogoče trenutno preživljaš težje kot drugi.

Včasih je največja zmaga praznikov ravno to, da jih preživiš nežno do sebe. Da si ne delaš dodatnih ran s primerjanjem. Da ne siliš vase neke umetne praznične sreče. Da si priznaš resnico: danes mi je težko. In potem iz te resnice narediš nekaj mehkega, nekaj človeškega.

Mogoče si skuhaš nekaj dobrega. Mogoče si prižgeš svečo. Mogoče greš na sprehod. Mogoče napišeš sporočilo eni osebi. Mogoče si dovoliš jokati. Mogoče moliš. Mogoče samo dihaš in preživiš dan po urah, ne po idealih.

Tudi to šteje.

Ni treba, da so prazniki popolni, da bi imeli vrednost. Ni treba, da si obdan z desetimi ljudmi, da bi bil vreden ljubezni. In ni treba, da danes izgledaš močno, če se v resnici komaj držiš skupaj. Včasih je največja moč ravno v tem, da ostaneš nežen do sebe v dnevu, ki te v sebi lomi.

Če si danes sam, si želim, da veš tole: nisi edini. Mnogo ljudi nosi podobno tišino, samo da se o njej ne govori na glas. In mogoče prav zato ta zapis potrebuješ, ne kot rešitev, ampak kot opomnik, da je tudi tvoja izkušnja resnična in vredna sočutja.

Mogoče ti prazniki letos ne dajejo občutka doma. Ampak to še ne pomeni, da si izgubljen. Včasih se dom začne graditi znotraj nas, počasi, po delčkih, skozi iskrenost, sprejemanje in male geste, s katerimi si pokažemo: tukaj sem zase. Nisem se zapustil.

Če si med prazniki sam, prosim ne pozabi: tvoja vrednost ni odvisna od tega, kdo je danes ob tebi. Še vedno si vreden topline, miru, nežnosti in ljubezni...tudi če jo moraš danes najprej dati sam sebi.