Razmislek o tem, zakaj verjamem, da je pravi cilj okrevanja živeti življenje, ne pa šteti dneve. Po mojem mnenju štetje dni treznosti dolgoročno izgubi svoj namen. Ne zato, ker abstinenca ne bi bila pomembna, ampak zato, ker človeka nenehno vrača v preteklost. Vsak nov dan na koledarju ga znova spomni na to, kdaj je padel, kdaj je izgubil nadzor in kdaj se je začel pobirati. Namesto da bi bila pozornost usmerjena v življenje, ki ga gradi danes, ostaja del njegove identitete z

Ko prideš iz obdobja odvisnosti, bolečine ali notranjega kaosa, si želiš mir. Ampak zelo hitro se pojavi še ena želja – da ne bi bila sama. In tukaj naredi veliko ljudi isto napako. Prehitro skočijo v odnos. Ne zato, ker so pripravljeni, ampak zato, ker ne zdržijo sami s sabo. Če sem iskrena, sem morala tudi sama to razumeti na težji način. Dolgo časa sem samoto dojemala kot praznino, kot nekaj, kar pomeni, da z mano nekaj ni v redu. Ampak resnica je bila drugačna. Samota ni

Če bi me nekdo pred leti vprašal, kaj je moj smisel, mu najbrž ne bi znala odgovoriti. Ne zato, ker ga ne bi imela. Ampak zato, ker sem bila predaleč od sebe, da bi ga sploh lahko čutila. Bila sem v obdobjih, ko nisem več vedela, kdo sem. Ko me ni razjedala samo bolečina, ampak tudi praznina. Ko nisem več čutila pravega veselja, prave smeri, prave povezave s sabo. Ko sem iskala nekaj, kar bi utišalo notranji nemir, in v določenem obdobju sem to iskala tudi v alkoholu. Ne zato

O žalosti ljudje še nekako spregovorimo. O tesnobi tudi. O bolečini, razočaranju in jezi se da pisati, ker so to čustva, ki jih svet nekako bolj sprejme. Ko pa pride do ljubosumja in zavisti, se veliko ljudi hitro zapre. Kot da sta to dve čustvi, ki ju ne bi smeli čutiti. Kot da že sam občutek pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Pa ni tako. Po moje sta ljubosumje in zavist med najbolj človeškimi čustvi. Samo da ju je težko priznati, ker naju hitro zaboli ego. Nihče noče reči:

Prazniki naj bi bili čas topline, bližine in povezanosti. Tako nas učijo reklame, objave, filmi in včasih tudi ljudje okoli nas. Vse je polno podob srečnih družin, skupnih kosil, smeha in tistega občutka doma, ki naj bi ga v teh dneh čutili vsi. Ampak resnica ni vedno taka. Za nekatere ljudi so prazniki najtežji del leta. Ne zato, ker bi bili nehvaležni, zagrenjeni ali čudni, ampak zato, ker ti dnevi še bolj osvetlijo praznino, ki jo sicer čez leto lažje potisnemo na stran. T

Vsi imamo obdobja, ko nas življenje prehiti. Ko delamo, reagiramo, rešujemo druge, in na koncu dneva niti ne vemo več, kaj v resnici čutimo. Takrat pride čas za nekaj, kar bi morali početi veliko pogosteje – samorefleksijo. Samorefleksija je preprosto to, da se ustaviš in pogledaš vase. Ne zato, da bi sebe kritiziral/a ali analiziral/a do onemoglosti, ampak da se iskreno vprašaš: “Kaj se z mano dogaja?” “Zakaj me nekaj tako zmoti?” “Česa se v resnici bojim?” To ni samokriti

Kolikokrat si v mislih rekel/a, da nisi dovolj dober/a. Ali pa si ob pogledu v ogledalo pomislil/a, da ti nič ne uspeva, da si nisi všeč. Morda niti ne opaziš, a vsaka beseda, ki jo izrečeš – še posebej o sebi – nosi svojo vibracijo. In ta vibracija ustvarja tvojo notranjo resničnost. Besede niso samo črke. So energijski valovi, ki se zasidrajo v tvoji podzavesti. Ko o sebi govoriš z ljubeznijo, tvoje telo, tvoj um in tvoja energija to slišijo. Ko pa o sebi govoriš z dvomom a

Ko zapustiš staro življenje, prekineš odvisnost, zapreš vrata toksičnim odnosom ali spremeniš sebe do temeljev, pričakuješ olajšanje. Pričakuješ srečo, jasnost, svobodo. In potem pride: tišina. Mir. Praznina. In v tej tišini se pojavi vprašanje: “A je to to? Za to sem se tako boril/a?” Moja izkušnja z občutkom praznine po okrevanju Ko sem prekinila vzorec odvisnosti, sem si predstavljala, da bo življenje kar naenkrat postalo jasno, lepo, polno. Namesto tega sem se znašla v ti

Priznajmo si, vsi smo že bili tam. Tisti trenutek, ko vidiš, da nekdo objavi svoj uspeh, novo službo, potovanje, zaljubljenost … in namesto iskrenega veselja te nekaj v prsih rahlo stisne. Ni se ti treba pretvarjati, da tega ne občutiš, to je človeško. Primerjava z drugimi je del naše narave. A kadar se v njej izgubimo, nas hitro pahne v občutek manjvrednosti, zavisti ali samokritike. In to ne pomeni, da si slab človek ampak pomeni samo, da imaš srce, ki hrepeni po rasti. L