Osebna izkušnja o disciplini, alkoholizmu, notranji stiski in poti nazaj k sebi. Kako lahko majhne vsakodnevne navade, šport in doslednost začnejo spreminjati življenje in psiho.

Dolgo časa sem šport gledala predvsem kot nekaj fizičnega. Nekaj za telo, kondicijo ali videz. Nisem pa razumela, kako močno lahko gibanje vpliva tudi na psiho, dokler tega nisem začela doživljati sama.

O tej temi je težko govoriti, ker ljudje hitro mislijo, da obsojaš bolečino. Ampak to ni res. Nekateri ljudje so šli skozi stvari, ki jih nihče ne bi smel doživeti. Travme. Zavrnitev. Nasilje. Odvisnost. Poniževanje. Izgubo sebe. In ko človek dolgo časa živi v bolečini, si okoli nje pogosto nezavedno začne graditi identiteto. Ne več samo: “Doživel sem nekaj težkega.” Ampak: “To sem jaz.” Tu pa nastane problem. Ker rana, ki je bila nekoč način preživetja, začne počasi postajat

Ko prideš iz obdobja odvisnosti, bolečine ali notranjega kaosa, si želiš mir. Ampak zelo hitro se pojavi še ena želja – da ne bi bila sama. In tukaj naredi veliko ljudi isto napako. Prehitro skočijo v odnos. Ne zato, ker so pripravljeni, ampak zato, ker ne zdržijo sami s sabo. Če sem iskrena, sem morala tudi sama to razumeti na težji način. Dolgo časa sem samoto dojemala kot praznino, kot nekaj, kar pomeni, da z mano nekaj ni v redu. Ampak resnica je bila drugačna. Samota ni

Če bi me nekdo pred leti vprašal, kaj je moj smisel, mu najbrž ne bi znala odgovoriti. Ne zato, ker ga ne bi imela. Ampak zato, ker sem bila predaleč od sebe, da bi ga sploh lahko čutila. Bila sem v obdobjih, ko nisem več vedela, kdo sem. Ko me ni razjedala samo bolečina, ampak tudi praznina. Ko nisem več čutila pravega veselja, prave smeri, prave povezave s sabo. Ko sem iskala nekaj, kar bi utišalo notranji nemir, in v določenem obdobju sem to iskala tudi v alkoholu. Ne zato

Ko govorimo o osebni preobrazbi, si veliko ljudi predstavlja nekaj zelo navdihujočega. Kot trenutek razsvetljenja, ko človek nenadoma ve, kaj mora narediti in se mu življenje začne spreminjati na bolje. V resnici se preobrazba pogosto začne veliko bolj tiho in veliko bolj neprijetno. Pogosto se začne v trenutku, ko imamo občutek, da smo obstali. Ko nas življenje ustavi in nas postavi pred vprašanja, na katera prej nismo želeli pogledati. Včasih je to utrujenost, včasih razoča

Osebnostni testi so v zadnjih letih postali izjemno priljubljeni. Med njimi je eden najbolj znanih test 16 osebnostnih tipov , ki temelji na t. i. MBTI tipologiji. Mnogi ga opravijo iz radovednosti, drugi zato, da bi bolje razumeli sebe, svoje odnose ali način delovanja v svetu. V Srčni sobi PSIHA na takšne teste gledamo z zrelostjo: kot na orodje za orientacijo, ne kot definicijo človeka . Kaj je test "16 personalities"? Test "16 personalities" izhaja iz tipologije Carla Gu

Delo na sebi ni projekt, ki ga je treba opraviti naenkrat. Je proces, ki se začne z majhnimi, vsakodnevnimi odločitvami. Ni ti treba čez noč spremeniti svojega življenja, da bi rasel/a. Pogosto je ravno obratno: trajna sprememba nastaja počasi, z nežno vztrajnostjo . Če ne veš, kje začeti, je spodnjih 31 korakov kot nežno povabilo. Ne kot seznam, ki ga moraš “odkljukati”, ampak kot nabor smerokazov. Izberi enega ali dva. Dovolj je za začetek. 1. Osredotoči se na svoje prednos

V Srčni sobi PSIHA pogosto srečujemo ljudi, ki imajo občutek, da se trudijo, rastejo, razmišljajo, a znotraj ostajajo nemirni. Kot da življenje poteka, oni pa so ves čas v pripravljenosti. V napetosti. V preživetju. Delo na sebi se za večino ne začne iz udobja, ampak iz trenutka, ko notranji hrup postane preglasen. Ko zunanje rešitve ne delujejo več. Ko človek začuti, da ne potrebuje še več odgovorov, ampak več stika s sabo . Kaj delo na sebi v resnici pomeni Delo na sebi ni

Večina ljudi deluje na mentalnem avtopilotu. Misli, čuti in se odziva avtomatsko, brez zavestnega premisleka. Metakognicija pa je sposobnost, da stopiš korak nazaj in opazuješ svoje misli, čustva in notranje vzorce , namesto da te vodijo sami. Lahko si jo predstavljaš kot notranji nadzorni center uma . Omogoča ti, da razumeš, kako razmišljaš, zakaj reagiraš na določen način in kako lahko svoje odzive zavestno spremeniš. Zakaj je metakognicija tako pomembna? Metakognicija:

Nedolgo nazaj sem imela pogovor z duhovnim mentorjem. Prvič po dolgem času sem začutila, da se nisem samo “nekaj naučila”, ampak dejansko premaknila. Ne v razumevanju – temveč v notranji odločitvi. Govorila sva o kvantni fiziki, nevroznanosti in spiritualnosti. Treh področjih, ki me že leta spremljajo: znanstveno me fascinirajo, duhovno pomirjajo, energetsko pa izzivajo. Tisto, kar sem dojela, je bilo preprosto, a hkrati radikalno: Realnost ni posledica preteklosti. Realnost

Vsi imamo obdobja, ko nas življenje prehiti. Ko delamo, reagiramo, rešujemo druge, in na koncu dneva niti ne vemo več, kaj v resnici čutimo. Takrat pride čas za nekaj, kar bi morali početi veliko pogosteje – samorefleksijo . Samorefleksija je preprosto to, da se ustaviš in pogledaš vase. Ne zato, da bi sebe kritiziral/a ali analiziral/a do onemoglosti, ampak da se iskreno vprašaš: “Kaj se z mano dogaja?” “Zakaj me nekaj tako zmoti?” “Česa se v resnici bojim?” To ni samokrit

Ko zapustiš staro življenje, prekineš odvisnost, zapreš vrata toksičnim odnosom ali spremeniš sebe do temeljev, pričakuješ olajšanje. Pričakuješ srečo, jasnost, svobodo. In potem pride: tišina. Mir. Praznina. In v tej tišini se pojavi vprašanje: “A je to to? Za to sem se tako boril/a?” Moja izkušnja z občutkom praznine po okrevanju Ko sem prekinila vzorec odvisnosti, sem si predstavljala, da bo življenje kar naenkrat postalo jasno, lepo, polno. Namesto tega sem se znašla v ti

Sprememba vedenja je ena najtežjih stvari, ki jih lahko človek poskusi narediti.

Si se kdaj v življenju ustavil/a in resno vprašal/a: Kako uravnoteženo živim? Kolo dobrega počutja je izjemno preprosto, a učinkovito orodje, ki ti pomaga videti, kje v življenju morda izgubljaš ravnovesje. Ker resnica je takšna: če ena dimenzija šepa, to občutijo tudi vse druge. Gre za koncept, ki zajema celoto človeka: telo, um, srce, dušo, okolje in odnose. Njegov namen ni popolnost, ampak zavedanje , da prepoznaš, kje tvoj notranji čut izgublja smer, in začneš nežno vrač

Poznaš tiste ljudi, ki kar zablestijo v družbi? Govorijo samozavestno, vstopijo v prostor in ga napolnijo z energijo. Zlahka navezujejo stike, radi spoznavajo nove ljudi in se v neznanih okoljih počutijo kot doma. In potem so tu tisti drugi – tisti, ki jim že sam pogovor z neznancem pospeši srčni utrip, ki pred družabnim dogodkom trikrat razmislijo, kako bodo začeli pogovor, in ki se počutijo varneje na obrobju kot v središču dogajanja. To ni slabost. To je sramežljivost. Po

Roko na srce : vsi smo že kdaj odlašali. Nekaj nas je čakalo na “pravi trenutek”, na “boljšo priložnost” ali na tisti dan, ko bomo imeli več energije, motivacije, časa. A ta dan … pogosto ne pride.

Samopodoba je temelj tvojega notranjega miru. Če si kdaj pomislil, da nisi dovolj, da nisi vreden ljubezni, uspeha ali spoštovanja, nisi sam. Nizka samopodoba se ne rodi čez noč. Zraste iz besed, ki so nas zaznamovale, iz primerjav, iz neuspehov, ki smo jih prevečkrat ponavljali v glavi. Ampak dobra novica? Lahko jo preoblikuješ. Kaj sploh je samopodoba Samopodoba pomeni, kako vidiš sebe: svojo vrednost, sposobnosti in svoj prostor v svetu. Če imaš nizko samopodobo, se pogost

Za nekatere je to prijateljstvo. Za druge strast. Za tretje pa tišina, v kateri se počutiš varno. Vsak ima svojo definicijo, a zdrav odnos vedno raste iz korenin spoštovanja, komunikacije in enakopravnosti. Če si v razmerju (ali si želiš boljših odnosov), to ni pot popolnosti, ampak učenja. Učenja sebe, drugega in ravnotežja med obema. Kaj sploh je zdrav odnos Zdrav odnos ni pravljica. Je prostor, kjer se oba slišita, spoštujeta in prevzemata odgovornost za to, kar ustvarjata

Priznajmo si, vsi smo že bili tam. Tisti trenutek, ko vidiš, da nekdo objavi svoj uspeh, novo službo, potovanje, zaljubljenost … in namesto iskrenega veselja te nekaj v prsih rahlo stisne. Ni se ti treba pretvarjati, da tega ne občutiš, to je človeško. Primerjava z drugimi je del naše narave. A kadar se v njej izgubimo, nas hitro pahne v občutek manjvrednosti, zavisti ali samokritike. In to ne pomeni, da si slab človek ampak pomeni samo, da imaš srce, ki hrepeni po rasti. L