Samopoškodovanje / Razumevanje, znaki in pomoč

Samopoškodovanje je boleč izraz notranjega boja. Ni dejanje, ki bi izražalo željo po pozornosti, temveč pogosto tihi krik nekoga, ki ne zna več drugače ubesediti svoje stiske. Ljudje, ki se samopoškodujejo, si ne želijo nujno smrti – želijo, da bi bolečina končno utihnila, vsaj za trenutek. To je njihov način, kako preživeti neznosno težo občutkov, ki jih preplavljajo.

Kaj je samopoškodovanje

Samopoškodovanje pomeni, da si oseba namenoma povzroča fizično bolečino, da bi se spopadla z duševno stisko. Gre za maladaptiven, a razumljiv mehanizem preživetja. Ljudje ga pogosto uporabijo, ko ne zmorejo več z besedami izraziti, kar se dogaja v njih. Najpogostejše oblike vključujejo zarezovanje ali sežiganje kože, udarjanje samega sebe, prekomerno jemanje zdravil ali toksinov, motnje hranjenja, pretirano vadbo ali zlorabo alkohola in drog. Čeprav se vedenje razlikuje, je namen enak – preusmeriti pozornost s čustvene bolečine na fizično.

Znaki, da se nekdo morda samopoškoduje

Samopoškodovanje se pogosto dogaja v tišini. Oseba lahko navzven deluje mirno in urejeno, znotraj pa bije bitko, o kateri nihče ne ve. Med pogostimi znaki so vidne rane, brazgotine ali opekline, skrivnostnost glede poškodb, nošenje dolgih oblačil tudi v vročini, izrazita nihanja razpoloženja, izguba zanimanja za dejavnosti, občutek gnusa do sebe, ali pa besede, ki nakazujejo pomanjkanje volje do življenja. Čeprav ti znaki sami po sebi ne pomenijo vedno samopoškodovanja, so lahko pomemben signal, da oseba potrebuje varno pozornost in podporo.

Zakaj do tega pride

Vzroki so pogosto kompleksni in globoko osebni. Travme, zlorabe, dolgotrajni stres, občutki sramu, osamljenosti ali notranje praznine lahko vodijo do vedenja, ki je navzven nerazumljivo, a znotraj osebe deluje kot začasen ventil. Samopoškodovanje ni izraz moči ali šibkosti, temveč posledica preobremenjenega živčnega sistema, ki išče način, da ponovno občuti nadzor.

Kako pristopiti k osebi, ki se samopoškoduje

Če izveš, da se nekdo samopoškoduje, ne reagiraj s šokom, obsojanjem ali paniko. Tak odziv pogosto samo poglobi občutek sramu. Ostani miren, poslušaj in pokaži, da ti je mar. Vprašaj: “Kako se počutiš? Kaj te trenutno najbolj boli?” – ne zato, da bi rešil, temveč da bi razumel. Pomembno je, da osebi ne vsiljuješ pogovora, ampak ji pokažeš, da boš tam, ko bo pripravljena. Spodbudi jo, da poišče strokovno pomoč – ne kot ukaz, ampak kot možnost, ki ji lahko prinese olajšanje.

Kje poiskati pomoč

Če se sam soočaš s samopoškodovanjem, ali poznaš nekoga, ki to počne, nisi sam. Pomembno je, da o tem spregovoriš. Obstajajo varne poti, ki ti lahko pomagajo ponovno zgraditi občutek varnosti in nadzora. V Sloveniji lahko pokličeš zaupne telefonske linije za pomoč, ki nudijo anonimno podporo in razumevanje:

• TOM telefon: 116 111 (za otroke in mladostnike)

• Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur dnevno)

• Klic v duševni stiski – Ženska svetovalnica: 01 251 16 00

Če pa čutiš, da bi rad/a o svoji stiski spregovoril/a v varnem prostoru, kjer ni presoj, ampak resnično poslušanje, te vabim v Srčno sobo PSIHA. Tam te sprejmem z razumevanjem in toplino – lahko začneva z iskrenim pogovorom 1/1 prek Zooma, kjer v varnem prostoru raziskujeva tvoje občutke, misli in korake k okrevanju.

Zaključek

Samopoškodovanje ni izraz želje po pozornosti, ampak tiha prošnja za razumevanje. Za vsako rano obstaja zgodba, ki je vredna, da jo nekdo sliši brez obsojanja. Pomembno je, da se o tem govori, da se razbije molk in razblini sram, ki zadržuje mnoge, da bi poiskali pomoč. Tvoje življenje je dragoceno. Vreden/a si miru, topline in ponovne povezanosti s sabo.