Kako um v stiski pretirava: preprosto razloženo o miselnih zankah in poti do notranje umiritve

Velikokrat si mislimo, da nas najbolj zafrknejo ljudje okoli nas, situacije ali stvari iz preteklosti. Ampak v resnici se največ stiske pogosto zgodi v tistem trenutku vmes — med tem, kar se dejansko zgodi, in tem, kar si naš um potem sam razloži. In ravno takrat, ko smo utrujeni, pod stresom ali malo bolj občutljivi, začne um stvari poenostavljat, barvat na črno in pretiravat, ker mu je tako najlažje preživet. Samo problem je, da nam s tem ravno ne dela usluge.

V takih trenutkih se ne zgodi nič nenavadnega, ampak se aktivirajo zelo konkretni miselni vzorci, ki jih v psihologiji poznamo kot miselne napake, čeprav bi jim lahko rekli tudi avtomatski obrambni mehanizmi, saj njihov osnovni namen ni uničevati nas, temveč vzpostaviti vsaj navidezen občutek nadzora v svetu, ki se zdi kaotičen, nepredvidljiv ali nevaren. Ena najpogostejših oblik takšnega razmišljanja je črno-belo dojemanje sebe in življenja, kjer um ne dopušča vmesnih stanj, ampak deluje po logiki vse ali nič, popolno ali neuspešno, vredno ali ničvredno, pri čemer se izgubi cel spekter realnosti, v katerem je večina človeških izkušenj v resnici umeščena.

Ko se temu pridruži še katastrofiziranje, začne en sam neprijeten občutek ali ena napaka dobivati težo dokončnega dokaza, da bo šlo od zdaj naprej vse narobe, čeprav za to ni nobene realne podlage, saj um ne ocenjuje verjetnosti, ampak strah razglasi za napoved prihodnosti in jo predstavi kot dejstvo.

V istem paketu pogosto pride tudi branje misli, kjer smo prepričani, da drugi že vidijo naše dvome, pomanjkljivosti ali notranji kaos, čeprav nimamo nobenih dokazov, da je temu res tako, in pretirano posploševanje, kjer ena izkušnja dobi moč, da definira celotno zgodbo o nas, našem značaju ali naši prihodnosti.

Ko smo v stiski, se naš fokus ful hitro zoži. Namesto da bi videli celo sliko, naš um izbere samo eno negativno stvar, jo napihne, pa jo postavi v center kot edino resnico. Vse dobro, kar smo naredili, vse male zmage, trud, rast, uspehi – vse to v tistem trenutku kar zbledi, kot da nikoli ni obstajalo. Um si reče: »To je bilo samo sreča. To ni nič posebnega.« In se spet vrnemo k isti stari zgodbi o tem, da nismo dovolj.

Zelo zahrbtno je to, da začnemo verjeti, da naše trenutno čustvo pomeni tudi dejstvo. Če se počutimo nevredne, nas je sram ali smo prazni, hitro potegnemo zaključek, da to nekaj pove o nas. Da smo mi to. Da je to “dokaz”, kdo smo. In to sploh ni res, saj so čustva samo signali, ki pridejo in gredo. Niso definicija človeka.

Zraven se pogosto pojavijo še tista stalna notranja pravila: »Morala bi to. Ne bi smela tistega.« In ko teh “moral bi” stavkov nabašemo dovolj, ni čudno, da se počutimo krive, neustrezne in preobremenjene. Velikokrat zraven prevzamemo še odgovornost za stvari, na katere nimamo nobenega vpliva, kot da smo mi krivi za vsako razpoloženje ali dejanje nekoga drugega.

Zato je pomembno, da si zapomnimo: te miselne napake niso znak šibkosti ali tega, da je z nami nekaj narobe. To je samo znak, da je naš živčni sistem preveč pod stresom in da deluje na način “preživetja”. In ko je človek v tem načinu, ne vidi odtenkov. Vidi samo “varno ali nevarno”.

Ko začnemo te miselne vzorce prepoznavati, jih ni treba takoj popravljati ali prebarvati z “pozitivnimi mislimi”. Že to, da jih opazimo in si rečemo: »Aha, tole je samo moj um, kako pretirava« – to je ENORMEN korak. Takrat nehamo verjeti vsaki misli, ki se pojavi, in se začnemo zavedati, da imamo izbiro, kako bomo reagirali.

Srednja pot se začne tam, kjer misli ne utišamo, ampak jih prepoznamo in jim ne damo, da nas vodijo. Ko se pojavi težka misel, samo rečemo: »Vidim te. Ampak jaz danes odločam, ne ti.«In to je dovolj. Tak pristop začne počasi spreminjati naš odnos do sebe. Misli postanejo samo misli, ne sodniki. Čustva postanejo signali, ne etikete. Napake pa postanejo del poti, ne dokaz, da nismo dovolj.

In na koncu je ena najlepših resnic ta: naš um ni proti nam. Samo utrujen je. Malo prestrašen. In pogosto dela po starih navadah.Najbolj, kar rabi, ni stroga roka, ampak malo več nežnosti, počasnosti in občutka, da smo tukaj — prisotni in potrpežljivi.

Če se kdaj najdeš ujeta v lastne misli, v notranje boje ali v zgodbe, ki te ne podpirajo več; če v sebi čutiš, da si zaslužiš mirnejši odnos do sebe; če bi rada raziskala svoje notranje procese v varnem, nežnem in iskrenem prostoru – te povabim v 1 : 1 coaching v Srčni sobi PSIHA.