Odvisnost od iger na srečo – ko adrenalin postane ujetništvo

Odvisnost od iger na srečo ni stvar zabave, niti ne gre le za slabo finančno odločitev. Gre za obliko motnje nadzora impulzov, pri kateri človek izgubi sposobnost ustaviti se – tudi takrat, ko mu igranje prinaša škodo, dolgove, izgubo odnosov in notranji razpad.

Zasvojenost z igrami na srečo se redko začne kot problem. Pogosto gre sprva za nedolžno zabavo, hiter način sprostitve ali poskus bega od vsakodnevnega stresa. Toda sčasoma se “igra” spremeni v mehanizem preživetja – način, kako pobegniti pred tesnobo, osamljenostjo ali praznino.

Kar se začne kot iskanje vznemirjenja, se lahko konča v začaranem krogu, kjer prevladajo občutki krivde, sramu, brezupa in včasih celo samomorilne misli.

Znaki in simptomi zasvojenosti z igrami na srečo

Ko se igre na srečo spremenijo iz zabave v potrebo, se začnejo kazati značilni znaki, ki jih pogosto opazimo tudi pri drugih odvisnostih.

Če si v zadnjem letu doživel/a vsaj štiri od spodnjih vedenj, obstaja verjetnost, da gre za obliko odvisnosti:

• potreba po vedno večjih vložkih za dosego enakega občutka adrenalina,

• nemir ali razdražljivost, ko poskušaš nehati igrati,

• ponavljajoči se neuspešni poskusi prenehanja,

• igranje, ko si v stiski, jezen, žalosten ali zdolgočasen,

• nadaljevanje kljub znatnim finančnim izgubam,

• laganje družini ali prijateljem, da bi prikril igro,

• konflikti v odnosih zaradi iger na srečo,

• odvisnost od drugih za pokrivanje izgub ali dolgov.

Zasvojenost ne nastopi čez noč. Prikrade se tiho – in ko se zavemo, pogosto že nadzoruje večino naših misli, čustev in odločitev.

Zakaj se razvije odvisnost od iger na srečo

Za zasvojenost ni enega vzroka. Gre za kombinacijo bioloških, psiholoških in družbenih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo.

Genetika

Nekateri geni lahko povečajo ranljivost za zasvojenost. Če je v družini prisotna odvisnost (od alkohola, drog ali drugih vedenj), obstaja večje tveganje za razvoj podobnih vzorcev.

Družbeno okolje in otroštvo

Ko otroci odraščajo v okolju, kjer odrasli uporabljajo igre na srečo kot način sproščanja ali obvladovanja stresa, se takšno vedenje pogosto ponotranji. Igre postanejo “učeni mehanizem preživetja”.

Travma in zloraba

Neobdelana travma, zanemarjanje ali občutek praznine povečajo potrebo po pobegu – in igre na srečo ponujajo navidezno hitro olajšanje.

Osamljenost in stres

Ljudje, ki se soočajo z izgubo, osamljenostjo, težavami v službi ali upokojitvijo, so posebej ranljivi. Igre na srečo postanejo način, kako zapolniti notranjo praznino.

Druge odvisnosti

Velikokrat se hazardiranje pojavi skupaj z drugimi zasvojenostmi – alkoholom, drogami, spolnostjo ali kompulzivnim nakupovanjem.

Kaj se dogaja v možganih zasvojenega igralca

Ko posameznik pogosto razmišlja o igrah na srečo, se v možganih okrepijo nevronske poti nagrade. Ob vsaki “zmagi” ali skorajšnji zmagi se sprosti dopamin – kemikalija za občutek ugodja. Možgani se naučijo, da so igre na srečo vir tega občutka, zato hrepenijo po ponovitvi.

Sčasoma se pojavi toleranca – enaka količina igre ne prinese več enakega vznemirjenja. Za isti občutek mora posameznik igrati pogosteje ali tvegati več denarja.

Ta pojav dodatno poglablja tako imenovani urnik okrepitev – sistem naključnih nagrad. Nikoli ne veš, kdaj bo prišla naslednja zmaga, zato te nepredvidljivost zadrži v igri. Prav ta negotovost sproža največ dopamina – in zato so igre na srečo tako močno zasvojljive.

Psihološki mehanizmi, ki ohranjajo krog odvisnosti

Zasvojen igralec pogosto pade v igralčevo zmoto – prepričanje, da je po seriji izgub “čas za zmago”. Možgani napačno povežejo “skorajšnji zadetek” z občutkom napredka, čeprav gre za naključje.Z vsako stavo se tako utrjuje prepričanje, da je uspeh tik pred vrati – in krog se nadaljuje.

Poleg tega mnogi hazardirajo, da bi povrnili izgube, kar ustvarja še večji finančni in čustveni pritisk. Posameznik se ujame v past: igra, da bi se rešil posledic igranja.

Kako si pomagati – pot iz odvisnosti je mogoča

Okrevanje od zasvojenosti z igrami na srečo ni lahko, vendar je povsem mogoče. Zahteva pogum, iskrenost in podporo – tako strokovno kot človeško.

Psihoterapija

Najuspešnejši pristop je kognitivno-vedenjska terapija (CBT) ali vedenjska terapija (BT). Terapevt pomaga posamezniku razumeti, katera čustva in misli stojijo za potrebo po igrah, ter ga uči, kako jih nadomestiti z zdravimi strategijami. Terapija pomaga razbiti iluzije (“tokrat bom ziher zmagal”) in vzpostaviti realnejši pogled na igro in sebe.

Zdravila

V določenih primerih so v pomoč antidepresivi ali antagonisti opioidnih receptorjev, ki zmanjšujejo željo po igranju in pomagajo uravnavati razpoloženje.

Skupine za podporo

V skupinah, kot so Anonimni hazarderji (GA), lahko posamezniki delijo svoje izkušnje z ljudmi, ki jih resnično razumejo. Skupnost daje občutek varnosti, sprejetosti in spodbude za nadaljnje okrevanje.

Zaključek

Odvisnost od iger na srečo ni le finančni problem – je duševna stiska, ki pogosto izvira iz potrebe po kontroli, bega ali občutku vrednosti. Za vsako odvisnostjo stoji zgodba. In ko se ta zgodba začne razkrivati, se začne tudi proces zdravljenja.

Če čutiš, da igre na srečo preveč vplivajo na tvoje življenje, nisi sam. V Srčni sobi PSIHA lahko skupaj pogledava, kaj se skriva za to potrebo, in poiščeva načine, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje – brez občutka krivde, a z veliko poguma.