Jeza – kako se učinkovito soočati z njo in reševati prepire

Jeza je čustvo, ki ga vsi poznamo. Včasih pride hitro, skoraj iz nič, drugič se nabira dolgo časa, tiho, plast za plastjo, dokler ne postane preveč. Nekateri imajo res kratko varovalko in hitro eksplodirajo. Drugi jezo zadržujejo, jo tlačijo vase, se delajo, da je ni, potem pa jih enkrat vse dohiti.

Po moje je pomembno predvsem to, da si priznamo eno stvar: jeza sama po sebi ni slaba. Ni nekaj, česar bi se morali sramovati. Je pa zelo močno čustvo in če je ne razumemo, če jo samo potiskamo stran ali jo spuščamo ven na načine, ki ranijo nas in druge, lahko hitro naredi veliko škode.

Zato ni bistvo v tem, da jeze “ne bi smeli čutiti”. Bistvo je, da jo znamo prepoznati, zdržati in izraziti na način, ki ne ruši vsega okoli nas.

Akvarelna slika prikazuje surovo energijo narave – simboliko jeze, ki jo lahko z ozaveščanjem in pravimi tehnikami preoblikujemo v moč za rast in razumevanje.

Jeza velikokrat skriva nekaj globljega

Velikokrat mislimo, da nas je razjezila samo neka situacija ali neka oseba. Ampak če smo iskreni, je jeza pogosto samo vrh ledene gore.

Pod njo se lahko skrivajo:

• prizadetost,

• občutek neslišanosti,

• nemoč,

• sram,

• razočaranje,

• utrujenost,

• stare zamere,

• ali pa občutek, da smo bili še enkrat preigrani

• 
  

Zato se mi zdi pomembno, da se ne vprašamo samo:Zakaj sem jezna?

Ampak tudi:Kaj se v meni v resnici dogaja? Kaj je ta jeza prišla zaščitit?

Včasih je jeza v resnici obramba. Pride, ko smo ranjeni. Pride, ko imamo dovolj. Pride, ko nekaj v nas kriči, da tako več ne gre.

Varno izražanje jeze ni isto kot potlačena jeza

Veliko ljudi ne zna dobro ravnati z jezo, ker so bili naučeni ali da jo morajo zadušiti, ali pa da jo lahko brez filtra stresajo na druge. Ampak ne eno ne drugo ni zdravo.

Varno izraziti jezo pomeni, da daš temu, kar čutiš, prostor, ne da bi pri tem škodoval/a sebi ali drugim.

To lahko včasih pomeni:

• da greš hitro na sprehod ali tečt,

• da narediš intenzivno vadbo,

• da zakričiš nekje, kjer je varno,

• da napišeš vse iz sebe,

• da udariš v blazino,

• da se z nekom pogovoriš, ko se malo umiriš.

Ne zato, da “dramatiziraš”, ampak zato, ker telo v jezi nosi ogromno napetosti. In če ta napetost nima izhoda, ostane v tebi.

Ko jeza dobi varen prostor, se pogosto zgodi nekaj pomembnega: napetost malo popusti in šele takrat lahko začnemo jasneje razmišljati.

Ni vsaka jeza samo o sedanjem trenutku

To je pomemben del. Včasih nas neka stvar razjezi veliko bolj, kot bi bilo “logično”. In to pogosto pomeni, da se ni aktivirala samo sedanja situacija, ampak tudi nekaj starejšega.

Mogoče neka stara rana. Mogoče občutek, da spet nisi slišan/a. Mogoče občutek krivice, zavrnitve ali razvrednotenja, ki ga nosiš že od prej.

Ko se nam določene situacije ponavljajo ali nas vedno znova vržejo iz tira podobni ljudje, je dobro, da se malo ustavimo in pogledamo globlje. Ne zato, da bi si očitali, ampak da bi se bolje razumeli.

Včasih pri tem res pomaga tudi strokovna pomoč. Ker nekaterih vzorcev sami pri sebi težko vidimo, sploh če jih živimo že leta.

Sprostitev ni nepomembna stvar

Ko je človek dolgo pod napetostjo, se jeza hitreje nabira. Zato sprostitev ni neka razvada ali luksuz, ampak zelo pomemben del čustvene higiene.

Pomaga lahko marsikaj:

• sprehod v naravi,

• tišina,

• glasba,

• topla kopel,

• ustvarjanje,

• plavanje,

• joga,

• meditacija,

• film ali knjiga,

• nekaj, kar te nežno vrne nazaj k sebi.

Včasih ljudje čakamo, da bomo popolnoma na robu, preden si dovolimo počitek. Ampak ravno to je problem. Če sproti ne odlagamo napetosti, se začne kopičiti. In potem pogosto ne eksplodiramo zaradi ene velike stvari, ampak zaradi petdesete male stvari, ki je bila samo kaplja čez rob.

Nasilje ni moč

To moramo povedati jasno. Nasilje ni rešitev. Ni moč. Ni zdrav ventil. Je samo uničujoč izbruh, ki vedno pusti posledice.

Jeza je sicer močna energija, ampak to še ne pomeni, da ima pravico uničevati. Ko človek prestopi v nasilje, rani odnose, telo, zaupanje in včasih tudi lastno samopodobo.

Zato je res ključno, da se naučimo jezo ustaviti še preden prevzame nadzor. Da prepoznamo sprožilce. Da vemo, kdaj moramo ven iz situacije. Da si dovolimo umik, preden naredimo nekaj, kar kasneje obžalujemo.

In kadar obstaja nevarnost nasilja, je umik nujen. Takrat ni več vprašanje ega, ampak varnosti.

Prepiri sami po sebi niso konec sveta

Ljudje se bomo prepirali. To je del življenja. Ne zato, ker bi bili slabi, ampak ker smo različni.

Imamo:

• različne poglede,

• različne potrebe,

• različne rane,

• različna pričakovanja,

• različne načine, kako doživljamo stvari.

Problem ni vedno v tem, da pride do konflikta. Problem je, kako se z njim soočimo.

Tihe zamere ne rešijo ničesar. Prav tako ne kričanje, poniževanje ali hladna kazen. Kar res pomaga, je pogovor. Ne popoln pogovor. Ne vedno lahek. Ampak iskren pogovor.

Kako se bolj zdravo soočiti s konfliktom

Ko si jezen/a, je težko ostati miren/a. To je realnost. Ampak vseeno lahko vadiš nekaj osnovnih stvari:

Govori o tem, kar čutiš, ne samo o tem, kaj je drugi naredil narobe.

Namesto obtoževanja povej:

“To me je prizadelo.”

“Tu sem se počutil/a neslišano.”

“Zdaj sem res jezen/a in rabim trenutek.”

To ni šibkost. To je zrelost.

Včasih je najboljša poteza tudi to, da ne rešuješ vsega v trenutku največje napetosti. Najprej se umiriš. Predihaš. Greš stran. Potem pa se vrneš v pogovor, ko si spet bolj pri sebi.

In kadar dva sama ne zmoreta več slišati drug drugega, je včasih zelo dragocena tudi tretja oseba / nekdo, ki zna držati varen prostor za pogovor.

Nerazrešeni konflikti ostanejo v telesu in odnosih

Ko stvari ne razčistimo, ne izginejo kar same. Ostanejo. V telesu, v mislih, v odnosu. Iz tega potem nastajajo zamere, stres, nespečnost, razdalja, hladnost in občutek, da med ljudmi nekaj stoji, čeprav nihče več ne pove naglas, kaj.

Po moje je to eden večjih problemov odnosov: ne samo konflikt sam, ampak vse, kar ostane neizrečeno.

In ravno zato je vredno stvari reševati. Ne zato, ker mora biti vse popolno, ampak zato, ker si zaslužimo manj notranjega strupa in več miru.

Jeza je lahko tudi začetek spremembe

Če jo znamo razumeti, je jeza lahko zelo pomembno čustvo. Lahko nas opozori, da so bile prestopljene meje. Lahko nam pokaže, da nekaj ni v redu. Lahko nam da energijo, da nekaj končno spremenimo.

Težava je samo, če jo ali potlačimo, ali pa ji pustimo, da vodi naše vedenje.

Ko pa se jo naučimo poslušati, lahko iz nje nastane nekaj dobrega:

• bolj jasne meje,

• bolj iskren odnos do sebe,

• bolj odprta komunikacija,

• več samospoštovanja,

• in bolj zdravi odnosi.

Jeza je močna sila. Lahko ruši, ja. Lahko pa tudi prebudi. Vprašanje ni, ali jo bomo kdaj čutili. Vprašanje je, kaj bomo z njo naredili.

Če čutiš, da te jeza pogosto preplavlja ali da se ujameš v kroge ponavljajočih se prepirov, te z odprtim srcem povabim na srčni pogovor ali coaching v Srčni sobi PSIHA. To je tvoj varen prostor, kjer lahko brez sodb izraziš, kar te teži, in najdeš načine, kako obvladati jezo ter ustvariti bolj harmonične odnose.