Osebna izkušnja o disciplini, alkoholizmu, notranji stiski in poti nazaj k sebi. Kako lahko majhne vsakodnevne navade, šport in doslednost začnejo spreminjati življenje in psiho.

Dolgo časa sem šport gledala predvsem kot nekaj fizičnega. Nekaj za telo, kondicijo ali videz. Nisem pa razumela, kako močno lahko gibanje vpliva tudi na psiho, dokler tega nisem začela doživljati sama.

O tej temi je težko govoriti, ker ljudje hitro mislijo, da obsojaš bolečino. Ampak to ni res. Nekateri ljudje so šli skozi stvari, ki jih nihče ne bi smel doživeti. Travme. Zavrnitev. Nasilje. Odvisnost. Poniževanje. Izgubo sebe. In ko človek dolgo časa živi v bolečini, si okoli nje pogosto nezavedno začne graditi identiteto. Ne več samo: “Doživel sem nekaj težkega.” Ampak: “To sem jaz.” Tu pa nastane problem. Ker rana, ki je bila nekoč način preživetja, začne počasi postajat

Če bi me nekdo pred leti vprašal, kaj je moj smisel, mu najbrž ne bi znala odgovoriti. Ne zato, ker ga ne bi imela. Ampak zato, ker sem bila predaleč od sebe, da bi ga sploh lahko čutila. Bila sem v obdobjih, ko nisem več vedela, kdo sem. Ko me ni razjedala samo bolečina, ampak tudi praznina. Ko nisem več čutila pravega veselja, prave smeri, prave povezave s sabo. Ko sem iskala nekaj, kar bi utišalo notranji nemir, in v določenem obdobju sem to iskala tudi v alkoholu. Ne zato

Prazniki naj bi bili čas topline, bližine in povezanosti. Tako nas učijo reklame, objave, filmi in včasih tudi ljudje okoli nas. Vse je polno podob srečnih družin, skupnih kosil, smeha in tistega občutka doma, ki naj bi ga v teh dneh čutili vsi. Ampak resnica ni vedno taka. Za nekatere ljudi so prazniki najtežji del leta. Ne zato, ker bi bili nehvaležni, zagrenjeni ali čudni, ampak zato, ker ti dnevi še bolj osvetlijo praznino, ki jo sicer čez leto lažje potisnemo na stran. T