Si že kdaj ujel/a sebe, kako kažeš s prstom na drugega še preden sploh dobro pomisliš, kaj se je zgodilo? “On je kriv.” “Ona je začela.” “To ni moja napaka.” Resnica? To počnemo vsi. In ne zato, ker smo slabi ljudje, ampak zato, ker nas je strah. Zakaj krivimo druge Ko gre nekaj narobe, je veliko lažje najti “krivca”, kot pogledati vase. S tem si za trenutek olajšamo dušo, ohranimo občutek nadzora in se izognemo bolečini, ki pride z iskrenim priznanjem: “Zmotil/a sem se.”